Korak za korakom, z roko v roki... (side by side)

Pika na koncu.

2008-03-30T09:39:00.003+01:00

Na cilju. Doma. Cela Slovenija se mi zdi le en velik dom. Lep občutek.
Že predenj sva se odpeljala na pot, so prihajala vprašanja: 'Ti, do kje pa bosta šla? Kaj je vajin cilj?' Odgovor je bil preprost: 'Pridet domov.'
Čez sneg in dež sva se prebijala od meje do meje in sonce naju je pozdravilo v Sloveniji. Nato sneg in ponovno dež. Ter zopet sonce. Vse je minljivo...
Bila so presenečanja, objemi, debate, nasmehi. Brez evforije, le s prelepimi občutki.

Cilj sva dosegla 18. marca. Na poti sva bila 10 mesecev in en dan. Prevozila sva skoraj 27.000 kilometrov.

In prihod ter prehod nazaj je bil nekaj najbolj samoumevnega. Marsikdo mi je rekel: ' Sam to pa bosta v šoku, ko prideta še najmanj par mesecev!'
Pa ni tako. Iz države v državo sva bila bližje domu. Bližje tistemu, kar zahteva življenje tu od nas.
Vse od ljudi, prometa, hrane, temperature, okolja se je počasi kilometer za kilometrom 'normaliziralo'.
Tako kot je bilo samoumevno potovati dan za dnem, tako je sedaj samoumevno živeti tu dan za dnem. Pa saj je naše življenje zgolj potovanje.
Trenutno se ne zavedam, kaj se je, če se je, v meni ter na meni spremenilo. A nekaj opazim. Da lažje stvari sprejmem, takšne kot so. Brez obžalovanja, brez hrepenenja. Trenutek, ki ga živim, je enkraten, neponovljiv. Ravno tako tudi vaš. Skrbno lahko le premislimo, kaj narediti s tem trenutkom in kako ga sprejeti. Ter ne z vsem, kar je že minilo in se ne obremenjevati, kaj prihaja.

S tem tudi zaključujem tole pisanje. Manjka še zadnji košček pike na koncu. Zahvala. Sicer klišejsko, a iskreno.
Ogromno je ljudi, katerim sem hvaležna.
Za spremljanje od doma, za sprejemanje na poti.
Za vso hrano, prenočišče, dobrote. Ustrežljivost in gostoljubje.
Za pozitivizem in poslano energijo.
Za nazdravljanje na srečno vrnitev.
Za vso skrb, godrnjanje.
Za tisto, kar me je razjezilo in me naučilo brzdati jezo.
Za vse, kar me je razžalostilo ter me naučilo sprejeti žalost.
Za težave, ki sem jih premagala.
Hvala, za vse, kar me je dogradilo in me postavilo na to točko, kjer sem.

Čisto na koncu: hvala za dobro spanje. (http://www.plama-pur.si/).
Še so ljudje, ki nesebično podarijo, del tega kar imajo, neznancem. Tudi v Sloveniji.

Pika na koncu je narejena.

Na sredini poti ...

2008-03-11T14:54:00.004Z

Okoli mene se bohotijo disave naravnih parfumov, vreme se je ohladilo, obdaja me mnozica zensk zavitih v crno, pogledi nama sledijo, zacudenje in nasmeh ter pozdrav: Dobrodosla!
Vse to kaze le na eno drzavo: Iran. Tretjic v Iranu in ponovno jo dozivljam drugace. Kako je ista dezela lahko drugacna, ce prides v njo z druge strani!
In kako sva prisla do tu?
23. februarja sva se pol ure pred zaprtjem meje znasla na meji Indija - Pakistan ter izvedela, da sva ujela zadnje minute za izvoz avta ter da bi naletela na velike tezave, ce bi prisla le pol ure kasneje. Ko sva vse uredila na indijski strani, sva odhitela v avto, da vse ponovimo se na pakistanski strani. A katrca ni hotela sodelovati. Nic. Niti zakasljala ni. Cisto nic in midva le padema v sneh. Lepo je tezave premagovati na nekoliko bolj pozitiven nacin. Ni in ni hotela domov. A s porivanjem in vziganjem sva le prisla v Islamabad, tu pa se je mehanik Janez bolje izkazal kot vsi ostali kvazi pakistanski mehaniki. Zamenjala sva akumolator ter parkrat razdrla starter, ga cistila ... No, kot asistentka bi ze sama kmalu znala starter ven vzet, ce koncno po petih dnevih ne bi zacel delat. Si pa s temi Pakistanci nimas kaj veliko pomagati kar se teh zadev tice.
Iransko vizo sva dobila v enem dnevu, sicer za nekoliko evrov vec, a ob dobrem vtisu ob intervjuju z ambasadorjem, je slo vse kot po maslu.
Tako smo jo prvega marca ponovno mahnili proti domu, v cisto pravem pomenu. Pakistanske ceste sva tokrat bolj skrbno izbirala in naredila raje tudi 500 km vec, kot pa se vozila po 'necesti'. Promet se je pocasi umirjal z oznanjanjem puscave. Tako naju je vroce sonce pospremilo skozi puscavo, veter zasipal s peskom in bili smo na iranski strani. Puscava se je nadaljevala, iz pescene je nastala kamnita, stopinje so se nizale in ponoci prisle zelo blizu nicle. A v katrci je bilo prav toplo in cedalje bolj se zavedava, kako sva lahko srecna.
Sva v Tabrizu, 300 km stran od turske meje. Okoli naju se ze pojavlja sneg in baje ga je na turski strani 1,5 m. Prava zima nama ne uide.
Danes sva katrco na novo obula (zamenjala sva gume), zamenjala olje ter nalila antifriz. Jutri pa sprehajanje po bazarju.
Iran se nama tokrat zdi neprimerno drazji v primerjavi s Pakistanom, ki je definitivno ena izmed najcenejsih drzav na svetu za potovanje. Turcija bo se drazja, doma pa tako ali tako pravite, da inflacija raste kot gobe po dezju.
Misli uhajajo domov, kljub temu da naju se caka par tednov do cilja. To objavljanje pa je verjetno zadnje s poti, ker tudi ustavljanja ni vec v planu, a lahko da naju se kaj preseneti. :)
Nikoli se ne ve.
Khoda havez Iran in Merhaba Turcija!

Zadnji postanek ...

2008-02-21T08:40:00.006Z

Nahrbtniki se polnijo, cote se tlacijo v vse mozne stranske zepe, katrca vse lepo, potrpezljivo prenasa ter nama mezika: 'Ja, jutri pa gremo. Proti domu. Brm, brm ...'
Pomeziknem ji nazaj ter pritrdim: 'Ja, jutri gremo. Spet mi trije. Janez, jaz in ti. Uf, sicer se in se kilometrov ter se in se dni.'
Janez se nama le nasmeje ...
Par dni pocitka v Delhiju je mimo. Zadnji nakupi opravljeni, zadnji poskus pridobitve iranske vize v Indiji neuspesen.

Plan? Islamabad po iransko vizo (upam, da uspesno), nato pa vracanje proti Sloveniji ... Kilometer za kilometrom, dan za dnem ... Dober mesec nam ne uide.
In kje sva se se ustavila v Indiji, pred prihodom v Delhi? Mesto v notranjosti, Hampi. Manjse mesto, zelo turisticno, znano po ogromnem stevilu templjev v posebnem okolju. Med nestetimi ogromnimi skalami. Kot da bi se velikani igrali ter prestavljali kamne, enega na drugega. Mesto deli reka na dva bregova. Eden je turisticni, poln templjev, razgiban, drag ter obdan v hrup.

Drugi del pa je miren, zgrajen le iz ogromnih kamnov, kamor z veseljem splezas za jutranji pozdrav soncu in mu zvecer pomahas, ko zaide za ogromno skalo.

Definitivno lep zakljucek Indije.

Vipassana meditacija ...

2008-02-12T10:35:00.000Z

Imam se za tip cloveka, ki noce ravno nekoga spreminjati ter nekaj vsiljevati. Ja, znam trmoglaviti, a to ne spada v to kategorijo.
Nekaj casa se ukvarjam z razlicnimi nacini meditacije in ni ravno ogromno ljudi s katerimi spregovorim o tem. Zato prosim, da vsi tisti, ki ze zavijate z ocmi in vidite le neko nakladanje, pametovanje, enostavno prenehajte z branjem. Naslednji stavki niso namenjeni posmehu in nesprejemanju, tega imamo ze tako ali tako v zivljenju na vsakem koraku. Zaprite tole okno in se beremo naslednjic!

Odlocila sem se, da napisem nekaj o Vipassani. O meditaciji, kateri sem slisala prvic dve leti nazaj od zelo impulzivne osebe, ki preprica z besedami. Seveda je slo ime meditacije kmalu v pozabo, ostal pa je opis. In pred parimi meseci je ponovno potrkala na vrata. Tokrat preko osebe, ki mi je na tem potovanju ogromno dala in delila ter s katero se srecujem tu pa tam, po manjsih in vecjih nakljucjih.
Vipassane je meditacija. Kako jo izvajati, je znano ze 25 stoletij. Razkril jo je Buda. Kar pa ne pomeni, da je Vipassana budisticno naravnana. Nasprotno! Zavraca vse religije, bogove, simbole, molitve, obicaje ... Ni verbalizacije, ni vizualizacije. Je enostavno to, kar smo. Kar nam omogoca, da zivimo. Dihanje. Pa ne nacin posebnega dihanja. Kje pa, naravni dih. Vse, kar se nam dogaja, naj bo dobro ali slabo, belo ali crno, veselo ali zalostno, se mora zgoditi. Tu ni veliko za narediti, ce zivis moralno zivljenje, je pac v ozadju karma. Je pa ogromnega pomena, kako to sprejmemo. Ali na nas zalost dolgo in mocno vpliva? Se jeza mnozi in bruha v nas, tudi cez par let, ko vidimo cloveka, za katerega menimo, da nam jo je povzrocil? Hrepenimo po lepih dogodkih, ki so se nam dogajali ali se dogajajo drugim? Hmmm ... Potem definitivno, ne bomo srecni. Zadovoljni. Ampak se bomo vrteli in poganjali kolo naprej.

Na takem tecaju se zapres za 10 dni v tisino. Moski in zenske so loceni. Sprejmes, da v tem casu ne bos ubijal (tudi komarji niso nobena izjema in uzivanje mesa). Ne bos lagal. Ne bos bil spolno aktiven. Ne bos spregovoril. Ne bos kradel. Ne bos zauzil kakrsnihkoli strupov (alkohol, cigareti, ostale droge).
In predas se dihanju. Opazujes samo svoje dihanje in obcutke, ki jih dozivljas, drazljaje. Cisto naravno. Opazujes svoje premikanje, svoje bolecine, zgecketanje, srbenje in samo opazujes. Brez reakcije ter razvijanja obcutka, da nekaj sprejemas in ti je vsec ter da nekaj zavracas. Ker ugotovis tisti smisel. Oziroma ta smisel dobi smisel, ker ga dozivljas. Vse ima isto karakteristiko: pojavi se, se spremeni, izgine. Cisto vse. Ziva bitja, obcutki, stvari, objekti ... Zato cim manj navezanosti, ker slej kot prej bo vsaka stvar minila, tako prijetna kot moteca. In cudezno je, kaj dela to spoznanje. Upam le, da ne bo slo prehitro v pozabo v zunanjem svetu.

Vsako jutro te gong zbudi ob 4 zjutraj in do 9.30 zvecer, je glavna stvar spoznavanje sebe. 10 ur resne meditacije in ostanek casa dodatno opazovanje reakcij svojega telesa na razlicne stvari.
In ker je vse tako preprosto za slisati, je seveda tako tezko narediti. Pocasi se napreduje. In tisina pomaga.
Hmmm, kaj vec niti ne bi razpravljala, ker vsak dozivlja po svoje. Ce pa vas kaj vec zanima, je tu naslov http://www.dhamma.org .

Bibip ...

2008-01-31T13:23:00.000Z

Trobljenje na polno, zmesnjava na cesti in ob cesti, previsoke cene ... Vse to ponuja Bangalore, najvecje mesto juga Indije. Mogoce so zvoki in vonjave se toliko ostrejsi, ker sva slab teden prezivela v naravi. Ja, tudi to je mozno v Indiji.
Odpeketala sva v hribe na okoli 2000m ter se predala zeleni barvi. Kako sem jo pogresala! Sicer ni cisto v isti obliki kot v nasi preljubi Sloveniji, a zadostuje.

Obdal naju je caj, caj, caj ... Kamorkoli pogledas le caj ... Nasla sva se vasico, ki jo turisti se niso odkrili v polnem teku in uzivala ...

Pika na i je bila jasa, ki sva jo po naklucju odkrila. Koscek zelene travice ob jezeru. Sredi turisticne tocke bogatih Indijcev. A ostala sva skrita in prezivela samadva 40 ur. V naravi in brez Indijcev. Nikoli si nisem mislila, da nama bo kaj takega uspelo. A kakor radi recejo: Vse je mogoce, v Indiji!

V Bangalorju sva morala urediti nekaj zadev in v tem 'modernem' mestu zmesnjav, bova naredila se tisto zadnje po cem je Indija znana. Jutri nama odpira vrata center Vipassana. Po desetih dneh tisine vam povem, kako je bilo ...

Tisina na vodi ...

2008-01-21T12:35:00.001Z

Nahajava se v Kerali, v mestu Kollem. Uspelo nama je pretrgati zacarani krog Rajske plaze ter oditi v preostanku casa za Indijo se naprej. Tu, kjer sva sedaj, je najina najjuznejsa tocka Indije. Do samega konca ter skrajnega juga Indije nama se manjka sicer okoli 100 km, a dolocene stvari si bo potrebno ogledati ob prihodnjem obisku Indije.

Smesno mi je, ker sva ponovno stran od kopice turistov, ki sva jih nenehno srecevala ob morju. Tu je vse se bolj mirno, kar se turizma tice in burno, kar se pristnosti Indije tice.

Ker ura tiktaka, sva se odlocila malo pospesiti ritem premikanja, tako da sva ponovno v polnem teku potovanja... Kar pomeni premikanje iz mesta v mesto po dveh noceh, skakanje naokoli, nekoliko zgodnejse zbujanje in tudi fotoaparat sem ponovno prejela v roke, saj je kar ogromno casa lepo pocival.

In kaj je v Kerali tako posebnega? Vodni kanali ... Nesteto kilometrov vodnih kanalov, ki se vijejo skozi vasice, vecje reke ter jezera.

Pred 15 leti je bil prevoz s colnom edini mozni. Sedaj je zgrajene cesta, ki jo pridno uporabljajo. Le hise, ki se skrivajo globoko v kanalih, so se vedno odvisne od vodnega trasporta.

Najlazji nacin raziskovanja tega zivljenja je vsekakor s colnom.

Bila sem presenecena nad tisino, mirnostjo ... Prijaznostjo ter nevsiljivostjo ...

Sedaj se bova pocasi zacela vracati proti Delhiju, z manjsimi in vecjimi ovinki. :)

Nekje v raju ...

2008-01-10T06:42:00.000Z

Zadnja dva tedna prezivljam na Rajski plazi. Blizu Gokarne, v Karnataki ... Sistem se je umiril, glava se je sprostila in srce se je otoplilo ...
To je kraj, do katerega se kar namucis, da prides ... Najprej moras spoznati prave ljudi, nato dobiti prave informacije in potem z ruzakom na ramah gres odkrivati in iskati ta kraj ... Pocutila sem se tako kot Leonardo Di Caprio v filmu Beach in tudi vzdusje, ko sem koncno prilezla do tega skrivnostnega kraja, je bilo tako. Skupina ljudi, ki prezivlja svoj cas, nekateri svoje zivljenje, nekoliko oddaljeno od civilizacije. Skupnost, komuna ... Nekaksno rainbow vzdusje nekoliko spremenjeno in pomesano. Glasbeniki, slikarji, izdelovalci skulptur ter nakita, zonglerji, plesalci ... Vse se najde in na prvi pogled je idilicno, a ko si nekaj casa tu in ce ne pades v zacarani krog substanc, ti postane se kako jasno, kaj je iluzija in kje je realnost. Le nekatei mislijo in zivijo obe v enem.
Novo leto sem premeditirala. Nova energija, drugacen prehod iz starega v novo ... Cas je zgubil pomen in polnoc ni bila vec polnoc, ko sem pomislila, da doma v Sloveniji ravno pospravljate v trebuske slastno silvestrovo vecerjo.
Ostaja se dober mesec casa, kljub temu da se zdi, da je le se nekaj dni in imam obcutek, da je potovanja ze konec. In v mene se prikrade tisti nesramni skratek, ki me opominja, da bo treba domov ter skusa zbuditi nekaksno nelagodje... A vsak prihod domov, ki se ga veselim, definitivno v meni zbuja ze zelje po novem ... To je moj zacarani krog.

Tisti del leta je ...

2007-12-28T10:32:00.000Z

... ki ga ponavadi najraje preskocim. Nakupi, mrzlicno pisanje voscil, neiskren stisk roke ... Brrrr... Letos je drugace.

Okoli mene morje in sonce. Ni daril, ni evforije, je le enostavno cas, ki mineva. In uzivam v njem. Jug Indije mi je prinesel to, kar mi ostala Indija ni dala - mojo rast, sreco ter zadovoljstvo.

Leto se obraca in jaz se obracam na vas:

Posiljam vam tople objeme morja;

veter, ki vam odnese skrbi ...

ter ljudi, ki vam narisejo nasmeh.

Naj vas vsake toliko zbudi pljusk svezine;

ter sem ter tja skocite v neznano ter tvegajte;

lahko vam zazelim le se:

Tiste formalnosti

2007-12-06T11:06:00.000Z

Ce bi me kdo vprasal, kaj bi naredila, da bi bilo potovati lepse in preprostejse, bi bil moj odgovor v trenutku: 'Ukinila bi vize!'
In me niti najmanj trenutno ne briga, kako so vize dobra stvar in nadzorujejo migracijo itd. Pridobivanje viz je za popotnika definitivno naporno in se ena izmed najdrazjih stvari na celi poti. Sicer sva v desetih dnevih samadva dobila kar tri vize (nepalsko, indijsko ter pakistansko), kar je odlicni rezultat za azijsko birokracijo. Je pa slo kot nic za te papirje po par sto evrov ... Da pa ti gre zraven se ogromno casa, naj niti ne omenjam.
A v vsem tem se naucis nekaj zelo zivljenjskega: biti potrpezljiv. Na zacetku sem popizdevala, se kregala z njimi, barantala za ceno, trmala in trmoglavila, a kaj kmalu ti postane jasno, da te ambasador na visokem stolcku gladko zavrne in ti brez najvecjega problema prepove vhod v izbrano drzavo. In zraven se uziva!
Tako je najbolje se smejati, pridno kimati in ko te ze vec kot ocitno vlecejo za nos, nekoliko povzdvigniti glas. Ja, ta taktika se je do sedaj najbolje obnesla. V Indiji bo potrebno narediti se iransko vizo, potem pa bo vse pripravljeno za na pot domov... Pa ne, da ze pakiram, a za te stvari je res fajn prej poskrbeti.
Torej, se vracava v Indijo. Tretjic. Le kaj mi bo tokrat prinesla? Mir ali nemir? Sreco ali razocaranje? Nasmesek ljudi ali le roko, ki prosi?
Nikoli ne ves, a velika vecina je odvisna ravno od tistega, ki to dozivlja.
Veselim se. Morja in sonca - ceprav bo guzva, ker se bliza novo leto, verjamem, da se bo nasel nekje koticek tudi za naju ... V januarju pa bo sploh najlepse: plaze, plaze, plaze ... Bomo videli, kam naju odnese.

Nekaj je v zraku

2007-11-24T16:17:00.000Z

Zunaj je tema. Iz zvocnika se slisi napev: 'Vcasih pomislim, kako bi bilo, ce bi nad mano cvetelo drugo nebo in bi me grelo sonce iz druzga sveta in bi bila nekje, kjer me noben ne pozna ...'
Kako so lahko misli nekoga zlahkoto realnost drugega...
Okoli mene so stirje tipi. Stirje Slovenci, no bolje da recem stirje Dolenjci, ki pridno spijo po 'napornem' pikniku. Alkoholni hlapi se mnozijo z vsakim izdihom ...
Tu enostavno zamrzne cas in zabrisejo se vse sledi Indije. Mala Slovenija je tole stanovanjcke in kako sem jo vesela, ko se pripeljem v Delhi.
Birokracija je urejena in ponovno se lahko odpravim v Nepal, kjer je cilj dobiti ponovno indijsko vizo...
In ko sem se takole sprehajala po Delhiju od ambasade do zelezniske s postanki, ki vedno pridejo naproti, sem se ustavila. Sredi Delhija.
Zacutila sem sonce. Pogledam proti nebu, kjer kraljuje le oblak smoga, sonca ni na vidiku ... A da ga cutis, to je pomembno.
Stala sem v vrvezu in ujela utrip. Moje srce je zacelo biti v njihovem ritmu.
V vsej tej sreci, me je presenetila Indija. Kjer sem mislila, da sem docakala vse, kar je mozno ze v teh mesecih. A ko najmanj pricakujes...
Stopim na nepalsko ambasado, kjer sem pred tremi urami oddala prosnjo za vizo. Dobiti vizo za Nepal je nekaj najbolj enostavnega na tej poti. Isti dan zaprosis za njo ter jo tudi dobis.
Janez si zunaj priziga tobak, jaz cakam pri okencu.
Uradnik mi izroci potna lista in rece:' I give you gratis visa.'
Vprasam:' What?'
'Free visa', mi odgovori.
Izbulim oci, stojim pri miru in ga gledam kot gledajo vsi tele Indijci mene:'Why?'
Le nasmehne se.
Cakaj, cakaj, nic v Indiji ni zastonj. Tole nekaj ne stima. V monologu stojim pri okencu in zmoti me moski, ki mi vrne denar za vize.
Ostanem urocena, bezno se zahvalim, zamrmram nekaj o postenosti in se zmedena odpravim.
Zunaj si spustim soncna ocala na oci. Cutim sonce. V ustnice se mi prikrade nasmesek. In nasla sem odgovor. Verjamem si.

Prozornost

2007-11-22T03:20:00.000Z

'Jebemu boga! Mamo ti nabijem u dupe!' ' Kreten! Preklet idiot!'
Ponovno cel dan v avtu. Na indijskih cestih. Kroziva po Rajasthanu ...
'Pazi!'
'Pa picka mu materna, bog ne dej, da bi pogledu, ko pridrvi s stranske na glavno!'
Nabirava kilometre. Ponovno jih je 3000 vec. Indija in njene gromozanske razdalje so mi postale blizu. 500km mi predstavlja skoraj enako kot ce se doma pes odpravim od doma cez most v knjiznico. Kako majhna je ta nasa Slovenija. In kako zelena ... Oh, ti zelena, kako te pogresam ...
'Lej ga, lej ga, kaskaderja! Pa ne bos se mi vrinu, pa ni sans! Ko te jebe.'
'Dej, se vstavma malo. Moram it lulat.'
'Ja, lej v senci.'
Medtem, ko iscem vsaj priblizno zavetisce za opravljanje male potrebe, si Janez zvija tobak. Prilezem nazaj do avta. Seveda ze pet ljudi stoji zraven. Kot vedno. Dva gledata kot cuka v mene, dva v Janeza, eden stika okoli katrce. Nato zamenjajo pozicije. Ko jih imam dovolj, jih pozdravim: 'Namaste!'
'Namaste sir, namaste!'
Ja, na tem potovanju sem vse od mistra do sira, samo madam je zelo redko.
Vprasa neki v hindu jeziku, povem mu, da ne razumem. Pocepnejo in bulijo naprej ...
Zacnem nositi vse potrebno za kosilo: paradiznik, paprika, malancani, riz ... Zacneva kuhati. Se vedno so zraven. Dva sta odsla. Prideta nazaj z novimi desetimi. Eden zna minimalno anglesko ... In so tu tista vedno prisotna vprasanja.
'What is your name sir?'
Hmmm, kako bi mi bilo pa lahko ime danes:'Tralala'.
'Aaaaa, good, good, sir. Your country sir?'
Uf, moja drzavica je tako dalec, tako dalec, da niti nisem vec prepricana, da obstaja.
Kosilo je kuhano. Nakazem naj grejo. Nic, cepijo dalje. Poskusim se enkrat. Bulijo se bolj. Res ne mislim jesti ob spremstvu dvajsetih Indijcev. Povem po hindijsko:'Celo!' Ajde, gremo ... Vstanejo. Se parkrat je treba zakricati in se premaknejo. Zakaj moram vedno biti agresivna? Zakaj se moram vedno razjeziti na njih, da vsaj malo skapirajo kaj in kako? Zakaj ...
'Sir, gift?' se zaslisi iz grmovja?
'Mars cigani grdi! Boljs si oblecen kot jaz, pa me tlele fehtas! Mars, da te ne brcnem v rit, pa bo to moj gift!!!'
Jeva, pojeva, pomijeva. Vmes se tole ponovi se parkrat. Vse vec in vec ljudi. Vedno poskusiva zlepa, a ne gre. Ne gre. Vcasih res vec ne vem, ali res ne razumejo in so res tako neumni (se opravicujem za izbor besede, a je edina, ki jih opise) ali se delajo, da ne razumejo?
Postane temno, katrco prstimava za spanje. Samadva se stejeva zvezde na nebu. Iz tisine nastaja hrup. Bliza se skupina ljudi. Svetijo nama z reflektorji, svetilkami, stikajo okoli ... Koliko jih je? 20,30? Ne, ne vec jih je. Najmanj 50. Pa kaj jim je? Pa kaj ne razumejo? Samo hodijo okoli, svetijo v naju, se plazijo okoli katrce in ne bu ne mu ne izjavijo. Vre mi v glavi. Cakam. Vre vedno bolj. Zavrelo je. Busim! Kricim na njih, jih sprasujem, kaj je z njimi, kaj ne razumejo? Kaj bi radi? Naj dajo mir! Da sem samo clovek kot so oni in nobena opica, ki bi jo bilo potrebno hodit gledat! Le malo se umaknejo ...
Cez dve minuti je isto, le se vec ljudi...
Janezu se strga, kot medved zarjove in stece proti njim. In Indijci bezijo. Bezi 50 ljudi! In Janez nori za njimi!
To je pomagalo, da sva dobila 8 ur mira.
Zjutraj je ponovno isto. Ne, ne potegne jim. Vedno isti in isti ljudje. Vedno iste in iste situacije, ki jih ne morem vec pozirati. Ne prenasam agresije, ki jo moram zganjati okoli. Ubijam z ocmi. Ne vem vec kako maj dosezem tisti notranji mir v sebi. In vse to je naporno, tako zelo naporno.

Indija je bila zame velika zelja. Velik tabu. Toliko napisanega o tej dezeli in toliko prebranega z moje strani. Overland. Sanjala sem o tem toliko casa in v mislih oblikovala ideje. Zelja je bila iti z vozilom. Zelja je bila spoznati nekoga, s katerim bi bila ta pot mozna. Zgodilo se je oboje. Ideja je dozorela, vsi prihranski parih let so vlozeni. Vse za izpolnitev sanj ter dokazati, da lahko izpolnis sanje, kar mi toliko ljudi vseskozi trobi, da ne gre. Da mora biti tisti delovni vsakdanjik, da moramo jamrati, kako ne maramo svojega dela in da so sanje zato, da se sanjajo ter ne zivijo. Ne maram teh stereotipov. Ter vedno verjamem, da je pot, da je nacin ... In vcasih ga res ni, oziroma se ne upamo dlje spustiti. Vse je odvisno od tega koliko si dovolimo. A kaj, ko smo v sebi, globoko v sebi, vedno strahopetci in toliko lazje je najti kup izgovorov kot pa dejansko kaj narediti. Kako dobro nam je vse to znano.
Pol leta nazaj sva odsla. Drzave se spreminjajo, ljudje se menjajo, nevarnost je, nevarnosti ni ... Docakala sem tudi Indijo. Sveto drzavo. Obljubljeno drzavo. Zemljo na kateri je vzklilo toliko religij, toliko nacinov meditacij, toliko notranjosti, toliko odkrivanja ...
Vsa ta energija je busila vame ob vhodu. Cutila se je sprememba. Odplavala sva na sever, se borila z nadmorsko visino in sprejemala tihost, umirjenost prebivalcev. A to je sever. To ni prava Indija. Tako pravijo. To je bil Mali Tibet in ne Indija. Tu sem se pocutila sprejeto. Nasmeh. Iskrive oci. Drobna roka. Vonj po jakovi volni, ki je prepleten z dimom ...
Drugi del Indije je bil Rajasthan. Tu se je zacela praznina. Prozornost ljudi. Vse je le denar. Nic drugega jim ni sveto. Vse je le denar. Vedno je v igri le rupi, svincnik, darilo. In ce das 5 rupijev, ne dobis zahvale, ampak prosec pogled: 'Se pet rupijev prosim.'
Fehtajo vsi. Tisti, ki spijo na ulici, tisti ki imajo hise, tisti, ki imajo vec od mene ... Vsi le hoceje nekaj. In nikoli ni dovolj. Le redko pade zahvala.
Ni pristnosti. Vse je le denar.
In kdo je rekel, da je Indija tezka za potovanje?! Indija je tako preprosta, ce si turist. Tako preprosto je razdajati tisti denar, tiste bonbone, tiste kemike in si mislis, kako si dober, ker dajas! Indija je tezka za popotnike. Zato ker ni pristna. Ker je umetna. Ker so ljudje prazni. Zato ker ves, da z dajanjem cesarkoli tem ljudem, le slabsas situacijo.
Pa mi bo kdo rekel, da sem kruta. Da so revni. Da jih moram razumeti ...
O, ljudje moji, ni tako. Te ljudje so revni le v sebi, srce imajo revno ...
Po ulici lezi zelenjava, ki jo je izgubil zelenjavar z vozicka. Mislim si:' Sedaj pa bojo lahko lacni pobrali to zelenjavo in bojo manj lacni.' Cez eno uro pridem nazaj na isto mesto in se vsa zelenjava lezi na tleh, tako kot uro nazaj. In kdo pobira to zelenjavo? Jaz! Ker Indijci niso lacni in je toliko lazje fehtati turiste, zakaj bi pobirali po ulici, ce ni treba ...
Vse naredijo za denar. Rezejo si ze desetletja ude. Roke, noge ... Otroke povijajo, da ne rastejo vec. Jih stiskajo v zibelke, da imajo iznakazene ude ... Vse za denar.
Dostikrat recem Janezu:'Ti,sam tele zivali pa res nastradajo tukaj. Kako so lahko tako kruti do zivali? Se posebaj do psov? Zakaj jih tepejo? Zakaj jih z veseljem povozijo na cesti? Taki ljudje ne morejo imeti veliko v sebi.'
Janez mi le odgovori:'Petra, kako bojo lahko ljubili zivali in delali z njimi lepo, ce sovrazijo same sebe in delajo kot z gnojem z drugimi ljudmi?'
Prav ima. Le boli me za vse te zivali, le do njih cutim socutje. Vso pozitivno energijo, ki jo se premorem, jim posiljam ter razdajam. Delim z njimi svoje obroke, jih bozam in obenem jokam, ker vem, kako kruti so ti ljudje z njimi.
Vcasih se oglasi v meni razum:'Dej, Petra, ne mores bit tako kruta in tako obsojati ljudi. Poskusi jih razumeti.'
Kmalu ga utisam:'Zakaj za vraga bi jaz mogla vedno vse okoli mene razumeti?'
Nikoli ne obsojam v prazno, nikoli le po enem primeru.
Sprijaznila sem se, da taksni pac so. Zame prazni, prozorni... Obcasno se se vprasam, ali je tezava v meni, da jih tako dozivljam? Mogoce mi uspe najti odgovor. V prihodnjih mesecih. Ker mislim vztrajati v Indiji zaradi tiste pescice ljudi, ki pricarajo nasmeh. Kako klisejsko, a tako pomembno med to mnozico praznine. In za te ljudi sem hvalezna, kot majhen otrok za novo igraco.
Lahko le, da je to slab mesec. Lahko, da je bilo to razocaranje. Lahko, da jih tako dozivljam, ker mi ne dajejo tega, kar so mi dali ljudje na drugih popotovanjih. Lahko, da ...
Ja, vem, da bo drugje bolje. Prepricana sem. To je le Rajasthan, kjer potujejo tete in strici z debelimi denarnicami. Ja, to bo to. Zbrala bom vse v sebi, kar jim lahko dam in ni hudic, da mi ne bodo nekaj lepega tudi vrnili. Saj ne morejo biti res tako prazni v srcu.
Si verjamem?

Sveto in eroticno

2007-10-30T04:41:00.000Z

Obrnila se bosta dva tedna od ponovnega vstopa v Indijo. Dobro sva se namucila, da sva preko mejnega prehoda Berganj prisla do Varanasija.

Varanasi je sveto mesto. Tu je reka Ganges najbolj sveta. Da imas cast se skopati v tej reki, je ena izmed najvisjih. Visja je le se ta, da te sezgejo na bregovih Gangesa in veter razpiha pepel...

Kot tujcu je reka Ganges, khm, no ja, vse prej kot sveta. Najverjetneje najbolj onesnazena reka, kar sem jih kdajkoli videla. In ne bi me zlepa prepricali, da me bo kopanje v tej vodi ocistilo in posvetilo. A ko gledas hindujce ti je jasno, da mocno verjamejo v tok te reke, jo cutijo in zivijo z njo.

reka Ganges, Varanasi

Vsako jutro ji ponujajo daritve v obliki roz ter svec, ki plujejo po reki. Velika mati. Tako imenujejo reko. Seveda je najbolj carobni trenutek, ki ga lahko dozivis v tem mestu, ta, da se pred soncnim vzhodom najames colnicek in plujes po sveti vodi. Tako opazujes dogajanje na reki: ljudje se kopajo, darujejo reki, meditirajo ... Celo masaze ponujajo, prodajajo vse mozne stvari in nepogresljivi caj se dobi na vsakem koticku.

soncni vzhod na sveti reki

Varanasi je znan tudi po tem, da je zatocisce indijske glasbe. Tako se tukaj najdejo najboljsi koncerti, najkvalitetnejsa glasbila in ljudje ostanejo v mestu po par mesecev, ker jih tok mesta enostavno zacara in sveta reka jih nese...

Priznam, da je mesto zelo energijsko mocno. Se posebno mesta, kjer sezigajo trupla. Vse se odvija za njih tako preprosto in ne komplicirajo glede tega. Truplo nalozijo na grmdo in prizgejo ogenj. Nato gori vse skupaj na oceh javnosti. Tudi tujci imamo dostop do teh mest, le fotografiranje je prepovedano. Razumljivo seveda ...

Les za seziganje naj bi bil zelo drag. 1 kilogram lesa naj bi stal 150 rupijev, kar je priblizno 3 €. In za sezig truplo bogati ljudje kupijo 300 kg lesa, revni pa 150 kg. In ker seveda nimajo denarja za les, pridejo pred smrtjo v Varanasi in prosijo za denar. Za les. Za sveto smrt.

Od vsega svetega sva odjadrala v Kajuraho. Vasica sredi nicesar, ki je znana po svojih templjih. Tokrat to niso hinduisticni templji, ampak eroticni templji. Govorice pravijo, da kamasutra izhaja iz tega mesta.

Kajuraho

Templji so nastali v dinastiji kraljev okoli 10 stoletja. Njihova posebnost so ravno eroticne figure, ki krasijo zunanjost templjev. Pa ne da so samo figure!

Ce boste dobro pobrskali po slikah, boste mogoce prisli tudi na kaksno idejo.

Spremembe

2007-10-24T07:28:00.000+01:00

Veckrat se zalotim v razmisljanju. V monologu kako se je spremenilo. Kako je v parih mesecih moj vsakdanjik postal drugacen, a zame tisti edini mozen in pravi. Rada bi vam ga priblizala z mislimi, z opisi ...
Res se hitro navadis, da skoraj vsak dan isces novi dom;
da je hrana drugacna in pocasi pozabis na vse tiste dobrote, ki te cakajo doma;
da je tus najveckrat lonec vode;
da ima ta Zemlja mocan vonj in so trenutki, ko enostavno zajames sapo in hodis hitro, kakor se da;
da so krave najpomembnejsa bitja (enostavno so na cesti, plocnikih in ti se jim umikas) ;
da je slalom med kravjimi iztrebki vsakodnevni sport;
da so templji tista sveta zatocisca pred ostalim svetom;
da te ljudje vidijo kot dolar ali evro, ki se premika, da enostavno pritecejo k tebi revni in bogati, otroci in odrasli, vsak hoce nekaj od tebe: ali denar ali pogovor ali dotik ... najveckrat je kar tisto prvo;
da se je treba vsak dan neusmiljeno pogajati za prevoze, za hrano, za kakrsnokoli uslugo;
da tukaj ljudje ne zivijo v sozitju en z drugim, ampak se med seboj 'bojujejo' za prezivetje vsak kakor se znajde sam;
da sem postala apaticna na vse te stvari, da se me beraci ne dotaknejo in imam obcasno obcutek, da mi je srce zmrznilo - a to je enostavno obrambni mehanizem in edini nacin, kako znam preziveti tukaj ... ;
a se vedno se utre kaksna solza, ki jo hitro zabrisem predenj jo kdo opazi, ob pogledu na vse zivali, ki so prepuscene same sebi, ki so jim plasticne vrecke na rednem jedilniku, ki jih ne poboza nobena roka; ...

Ni mi vedno lahko, ko hodim po ulici. Vcasih imam obcutek krivde, ker enostavno imam to moznost, da sem lahko tukaj. In ko vidis poglede, ves, da ti ocitajo, zavidajo ...
A v takih trenutkih dvignem glavo, se zravnam in na oci spustim soncna ocala. Manjsa krinka, ki umili direktne poglede.
In cez nekaj trenutkov pridejo ze nasproti vse tiste malenkosti, ki ti privabijo iskrive oci ter nasmeh v srcu. Tukaj se potem zacne uzitek.

Skok v neznano / Jumping into unknown

2007-10-19T06:06:00.000+01:00

To potovanje je v meni izzvalo veliko strahov. Najvec verjetno se pred potovanjem ... Do sedaj sem se spopadala sama s sebo, z obcutki prenavezanosti in z obcutki osamljenosti ... Vedno ostaja strah pred neznanim ter strah pred samim seboj. A pravijo, da ima najvecjo moc ravno strah pred neznanim. Edino zdravilo je, da se z njim spopadas, skozi celo zivljenje, ker definitivno ti je vedno nekaj neznano.
Tudi midva sva temu strahu zazrla v oci in poletela vanj!

Just watch the movie and you will figure it out!
:)

India - Nepal - India

2007-10-16T09:58:00.000+01:00

Yup, changing the countries but the 'namaste' is still the main key to enter into people hearts. From India we took a train and a lot of buses to get in Pokhara, Nepal. We had to leave our Renault 4 in India because of not having all the documents for the car. So we went backpacking.
What was the plan for Nepal? You can see it in previous post, the photos I mean. Yes we went trekking around Annapurna. It took us 20 days, 200 km, the highest pass was 5416m and about 150 euros for both. Not bad,a? :)
The only thing that it makes it not that nice is buying the permit (30 euros per person) and they are using this money to build a road. So after a while there will be no trekking, just road around Annapurna ...
What can I say? It was amazing, going up so high, meeting nice people, waiting for some days in the rain, after some time it began even to snow! When we passed Thorong La, the highest pass, it was just snow all around us.
Trekking was the main thing why coming in Nepal. Now we are shopping, relaxing and meeting friends (Karl nice to see you again with some real bear with us) ...
We are planing going back to India in few days to see the typical Varanasi and Agra. Hoping it will not be to busy and too hot. Here is now really nice temperature for traveling and we also got to know locals way of thinking so it makes easier to 'live' here.They are still mostly the Hindu people like in India just even harder to bargain and it is really hard to get a local price as a tourist.
So, going back to India ...

Se vedno pozdrav 'namaste' ...

2007-10-14T06:40:00.000+01:00

... a iz druge drzave, tokrat je na vrsti Nepal, kjer se potikava ze 1 mesec. In zakaj en mesec ni bilo glasu od mene? Zato ker na 5416m nadmorske visine ni interneta.
;)

Pa lepo pocasi. Kako je na vrsto prisel Nepal? Tako da sva spoznala par zanimivih ljudi, ki so nama ga toplo priporocali in naju opozorili da je res zadnji cas za obisk te drzavice, ce hoces doziveti vsaj se malo pristnosti.

Za Nepal sva se odlocila na hitro in iz dveh razlogo: iti na daljsi trek ter nakupovanje nepalskih tekstilnih izdelkov. In oboje sva ze izpolnila v najvecjem moznem obsegu.

Sam zacetek ni bil obetajoc. Ko sva prisla cez mejo, je bila cesta zaprta. Nekateri pravijo, da so maoisti napadli drugi govorijo, da so hindujci ubili par muslimanov. Kakorkoli obticala sva na meji v luknji od hotela za nekaj casa.

Ko so se le odlocili odpreti cesto, je sledil prevoz z avtobusom do Pokhare, ki je oddaljena od meje okoli 200 km za kar smo potrebovali cel dan. Ja, ponovno sva postala taprava backpackerja, ker sva avto bila primorana pustiti v Delhiju (premalo drzav sva odkupila od avtmotozveze in se za eno drzavo vec so hoteli ponovno 150 evrov, kar pa je mnogo vec kolikor sva bila pripravljena placati).

Ko je v Pokhari, mestu narejenem za turiste, nehalo dezevati, sva pograbila najine ruzake in odsla trekat. Dan prej sem slucajno prebrala, da potrebujeva posebno dovoljenje, ki stane 2000 nepalskih rupijev na osebo, kar znasa 30 evrov. Ce bi ta podatek prisel do mene ze v Indiji, definitivno ne bi odsla v Nepal. Enostavno je neumno placevati take ogromne zneske organizaciji, ki si je prisvojila naravne lepote. In ne samo to! Unicujejo jo z gradnjo cest, letalisc; vse kar bi privabilo lene bogate turiste! Puf!

Nacrt je bil, da greva narediti krog okoli Annapurne, z vsemi njenimi mamljivimi vrhovi za tri tedne. Vzela sva sotor, nekaj hrane, gorilnik, toplo obleko za visine ter gojzerje na noge. Ruzak je bil vse prej kot lahki, a bi mi bilo isto izpod casti vzeti nosaca (kar na veliko tukaj delajo). Ni istega uzitka, ce se sam ne pomatras.

Zacela sva pocasi in sopihajoce. Se najbolj grozno je bilo to, da so se otovorjene mule premikale dvakrat hitreje kot jaz!

Mule, stalne sopotnice po ozkih in strmih potkah / Mules going up and down on the steep paths

A narava je bila res neverjetna! Zacela sva v soncku, ki naju je spremljal skozi vse tiste mostove, rizova polja, majhne vasice...

Pogled na rizova polja / rice fields

Manjsa vasica na poti / smaller village

Voda, voda na vsakem pogledu / water at every step

Definitivno lep zacetek. In ze prvi dan sva ugotovila, da so poti lepo oznacene, hotelov in koc na milijone, ki ponujajo dokaj poceni prenocisce ter zelo drago hrano. Visje kot sva sla, visje so bile cene. A je razumljivo, saj ni cest in vse tovorijo z mulami ali nosaci, ki so se bolj otovorjeni od mul. Res, vedno ko mi je ruzak postajal pretezki in bi najraje pojamrala, sem izpod ogromnega kosa, (ki ga nosijo na hrbtu, a ga imajo privezanega le za glavo; ne uporablajo naramnic) pogledala decka, ki ga je z zadnjimi mocmi pogumno in brez pritozevanja nosil. In tudi moj ruzak je v socutju postal lazji.

V parih dneh je postajalo ze vse dokaj lazje in iz zacetne nadmorske visine 900 m sva se dvignila na 3000 m, ko se je zacelo. Dez, dez, dez. Dva dni sva hodila po dezju, dokler nisva prisla do Managa, zadnje vecje vasi pred prelazom Thorong, ki znasa kar 5416 m nadmorske visine. Nato sva 4 dni mirovala v dezju, kar vsekakor ni uzitek, ko je vsepovsod tako mrzlo in seveda brez ogrevanja sob ali vode. In sesti dan je zapadel sneg ... Resno sem se vprasala: 'Kaj pa zdaj?' Za to podrocje je sneg obicajen sele v decembru in ljudje se niso spomnili, kdaj ga je nazadnje toliko zapadlo v septembru, ki ni niti se zacetek trekarske sezone!

Vprasujoc pogled: 'Kdaj bo prenehal dez?" / 'When will the rain stop?'

Sedmi dan je posijalo sonce in odsli smo po snegu v upanju na najboljse proti najvisji tocki.

Pogled na zasnezen Manang (3500 m) / Snowy Manang (3500 m)

Visje in visje ... / Going higher and higher ...

Pocasi, ampak res pocasi se premikas na teh visinah. Vse kar je nad 3500 m je nevarno za pridobitev visinske bolezni, ki je v najmilejsi obliki glavobol ter slabost, nespecnost, pomanjkanje teka in v najhujsi obliki smrt, ce se ob simptomih ne spustis takoj za 1000m nizje. A premikala sem se tako pocasi, da se je telo sproti aklimatiziralo in ni bilo teh problemov. Najtezje je bilo definitivno premagati v snegu do kolen zadnjih 500 m nadmorske. Po vsakih 10 korakih, sem ostala brez sape in telo je dehidriralo se pa se. Tako da sva celo sneg morala topiti, da sva usla brez vecjih posledic.

... ter pocasneje in pocasneje ... / ... and slower and slower

Pot navzgor / Path going up

Pocasi a vztrajno! In uspeh je bil tu.

Thorong La ( 5416 m)

Po napornem vzponu je sledilo v istem dnevu se 2000 m nadmorske visine spusta. In tudi to je zahtavalo predvsem ogromno koncentracijo, da se po snegu nisem odkotalila v dolino.

Pot navzdol ... / Going down ...

In ko je bilo vse to za nama, je sledil se teden dni hoje do Benija, kjer sva se odpeljala nazaj v Pokharo. Zadovoljna in ponosna na uspeh. Tako visoko ....

Se eden izmed zadnjih mostov / One of the last bridges

V Pokhari sva se ob jezeru lepo spocilo, se razvajala in po petih dnevih priguncala cez noc v Kathamandu, glavno mesto Nepala. Tukaj bo sledilo iskanje vize za Indijo, kar upam, da ne bo spet misija nemogoce ...

Le se nekaj bi omenila, ce je koga preprical Nepal in bi ga rad obiskal: naj to naredi takoj! Rezervirat karto in pot pod noge! Zakaj? Nepal izginja. To je definitvno. Vse lepe trekarske poti spreminjajo v ceste. Cene so vse visje in Nepalci so pravi pozeruhi na denar, veliko bolj kot Indijci. Podmazani so z vsemi zavbami, kar jih primore ta svet; vse v upanju za denar, ki ga vidijo v turistih. A definitivno so izjeme. In te so tiste lepe spremembe, ki jih podpiram. Dobiti posteno ceno v Nepalu kot tujec je tezko, ce ne ze skoraj nemogoce. Tako da se v Nepalu sprijaznim kar za polovico visjo ceno, kot pa jo dobijo za isti izdelek domacini. In to jaz, ki sem neizprosna v pogajanjih!

Here we are

2007-09-14T17:03:00.000+01:00

Yup, we are in India already for three weeks. Till now we caught the spiritual atmosphere in Golden Temple located in fuzzy Amritsar and in peacfull Dharamsala, we chilled out in North and were amazed by supreme road Manali - Leh. From here Srinigar and houseboats were the biggest attraction. Now we are in Delhi relaxing for a few days and tomorrow evening we go towards Nepal. Yes a lot of things just in few sentences ...
But really we fall in in the Indian rhythm - it seems something that was waiting for me for a long time: with all the shit on one side and all the beauty on the other. But hey this is India, country of thousand faces.
Check the photos in previous post. Also map is updated.

Indija Koromandija

2007-09-12T07:20:00.000+01:00

Sedim v udobnem stanovanju. Klima me hladi v vroce-soparnem Delhiju. Spocita, naspana se usedem pred internet. Spremljajo me zvoki dobre glasbe, na izbiro imam cel kup filmov, knjig ... Zdi se mi, da imam svoje stanovanje sredi Delhija. Kot da je to majhna Slovenija v ogromni Indiji. Odprem hladilnik: siri, salame, argeta pasteta. Naredim si topli sendvic. Hmmm, kako dober okus... Premami me kava. Prava turska kava.

To so stvari, ki jih nimas, ko potujes. To so stvari, ki so ti prevec samoumevne doma, v toplem zavetju. To so stvari za katere sem trenutno tako hvalezna in se mi zdi, da niti raj ne more biti boljsi. In kje je to?

No ja, prej vam napisem, kako je Indija izgledala do sedaj ...

Mirni, poduhovljen Amritsar naju je vodil do Dharamsale. Kraj na S Indije, ki predstavlja zatocisce za Dalajlamo in ostale tibetanske budiste, ki so jih Kitajci okoli leta 1950 izgnali iz Tibeta in ga zavzeli.

Dalajlamova bivsa rezidenca v Tibetu / Dalajlama's ex-residence in Tibet

Moram priznati, da sva v teku potovanja slisala toliko pripovedi popotnikov o izgubljenem Tibetu, ki je postal le se lovilec turistov in njihovega denarja. Res, iti v Tibet je tako drago, se posebno ce hoces iti s svojim vozilom. Pa ne samo drago. Sam ne mores nikamor iti, za vse treke in pohajkovanja moras imeti posebna dovoljenja, najeti vodice ... Problem je v tem, da so v pravem Tibetu v vecini Kitajci, ki veselo sluzijo na racun ljudi, katere so jih sami izgnali. Po vsem kar slisis te res cisto mine, da bi obiskal to dezelo... Vsaj naju je ...

Sva pa v Dharamsali tavala po njihovih templjih, opazovala menihe in srkala vase spokojnost.

Budisticni menih med obracanjem molilnih mlinckov / Monk rotating the prayer wheel

Ko sva bila se v Pakistanu sva spoznala Karla, Avstrijca, ki potuje s starim predelanim gasilnim vozilom. In on je tisti, ki naju je navdusil in preprical, da sva se odlocila narediti naslednjo pot: iti s katerco cez drugi najvisji prevozni prelaz na svetu. Pot se je zacela v Manaliju in je do 500 km oddaljenega Leha trajala stiri dni. Lepo pocasi. Cesta presenetljivo sploh ni bila tako slaba ( v Pakistanu so na ravnini bile veliko bolj obupne ceste) in voznik seveda odlicen. Res, posebne pohvale grejo Janezu, ki je po mojem mnenju postal pravi rally katra voznik.

Sla sva z uzitkom, obcudovala spektakularno pot.

Cudovita narava / beautiful nature

Je ena najlepsih gorskih poti, ki sem jih kdajkoli naredila. Vsi, ki so naju srecali so se le cudili kam rineva s katerco. Ce ne, velja ta pot poseben izziv, se posebaj za motoriste. Veliko ljudi pride v Indijo, si kupi ali sposodi motor znamke Royal Enfield (tisti, ki se spoznate na motorje, ze veste o cem govorim) ter se podajo avanturi naproti.

Se kar je najtezje na tej poti je visinska bolezen. Razlike v nadmorski visini so ogromne in kljub temu da sva se premikala pocasi vsekakor ni macji kaselj spati na 4800 m nadmorske. Pojavi se glavobol, nespecnost, slabost, izguba apetita. A je vredno, ker so obcutki enostavno bili neverjetni, ko sva dosegla prelaz Tanglang in njegovih 5328m. Vav!

Trio Slovenija na drugem najvisjem prevoznem prelazu Tanglang 5328 m /

Second highest world road pass Tanglang 5328 m

Pot naju je pripeljala v pokrajino Ladakh in prestolno mesto Leh. Ljudje pravijo, da to ni prava Indija. Mogoce zato ker so ljudje prevec mirni, prijazni, enostavni. Mogoce zato ker se tukaj pocutis kot v Tibetu. Mogoce zato ker te ljudje ne nadlegujejo. Mogoce ... Indija ima namrec toliko obrazov, da je tezko definirati, kateri je tisti pravi. Vsekakor sem v tem pogledu uzivala.

Nenamerno nama je uspelo priti ravno na otvoritev festivala, tako da sva se zabila v njihovi glasbi, plesu, maskah, obicajih.

Ples mask, Ladakh festival / Mask dance, Ladakh festival

Vse temelji na budisticni veri, ki je tukaj v vecini in kraji so postlani z gompami - budisticnimi samostani.

Stakna gompa, Ladakh

Ker pa je bilo enostavno vse prevec turistov, sva se odlocila, da odrineva od tu. Res je velik sok, ko prides v Indijo iz Pakistana. V Pakistanu srecas res malo popotnikov, tukaj pa nas je ogromno, taksnih in drugacnih. In sva sla...

Proti Srinagarju, ki je velika atrakcija, saj na velikem jezeru Dal bivaju ljudje v raznih colnih, ladjah. Seveda je postalo ze skoraj vse lov na turiste in cene so olala visoke, a sva se eno noc zazibala v ritmu ladje.

Jezero Dal, Srinagar / Dal lake, Srinagar

Od tu pa naju je cakala le se voznja do Delhija z ustavljanjem tu pa tam, na bencinski, v manjsi vasici med domacini ...

Indijo sva sprejela z odprtimi rokami. In vesela sem, da je tako. Pred vstopom v to ogromno gmoto ljudi, se je v meni le porajal dvom kam in kako, a je bil odvec. Ceste so boljse, promet je bil se vedno najhujsi v Lahorju, Pakistan, ljudje so navajeni turistov ... Le nekaj ni in ni po najinem okusu. Hrana. Res, je cisto neokusna in vse kar cutis je priblizno tako, kot ce bi pogrel vodo in vanjo vrgel dve pesti ta hudih feferonov in par zlic karija. Tako da sva cisto navdusena, ce kje vidiva Mc Donald's. Zalostno, a resnicno. In kdor me kockaj pozna, ve, da je hrana v fast food restavracijah zelo nizko na mojem spisku. V Indiji pa je kar na prvem. No, sva pa na severu jedla tibetansko hrano (tako zelo dobro) in sedaj kuhava sama, tako da nama ne bo hudega.

Kava je izpita, CD-ji se menjavajo, blog je dokoncan. Dolzna sem vam le se pojasnilo, kje se nahajam, kje se skriva ta luksuz. Sva v stanovanju Janezovega prijatelja Markota, ki dela kot policist na slovenski ambasadi in moram priznati, da razvajanje v sodobni atmosferi vec kot pase.

Za konec pa:

Namaste - zacetek Indije ...

2007-08-25T09:57:00.000+01:00

Priguncala sva se v mogocno Indijo. In obcutki so lepi.
Energija je drugacna. Morem priznati, da sem imela ze kar dovolj islama in Muslimanov, ker so vedno imeli vsi isti nacin misljenja, enosmerno in ozko.
V Pakistanu sva skocila le se v soparni Lahore, se zavrtela s sufiji (misticni islam) in odvrtela v Indijo direktno v Zlati tempelj, ki je svetisce vere Sikhov. In tu je druga pesem. Vse je mirno, polno energije in cutis ociscenje. Zunaj templja je seveda tista umazana Indija, ki pa se ne razlikuje dosti od umazanega Pakistana.

Zlati tempelj v Amritsarju / Golden tempel, Amritsar

Zlati tempelj je znan po svojem zlatu, ki ga nosi na sebi in po zlatem srcu teh vernikov ter Gurujev. V tempelj te sprejmejo kot popotnika, ti dajo hrano in prenocisce. Taksnih ljudi je ogromno, dnevno okoli 40.000. Velikodusnost.
Kaj je v planu? S Indije. Ker ponovno odhajava med gore, javljanja ne bo ali pa bo redko. Po kaksnem mesecu bova prisla v Delhi na 'relaksacijo' in takrat pride na vrsto tudi obsirnejsi internet ...

Pozdrav z Indije.

Good bye Pakistan!

2007-08-15T15:42:00.000+01:00

Slowly we are leaving Pakistan. At the moment we are in Islamabad and in ten days more our journey in Pakistan will reach two months. We have visa for two months so this means the end. But not the end of the trip. :) We are heading to India as soon we get visa.
And Pakistan how it was? In one word : good.
All the heat, humid, dirt in Quetta (first city after the desert coming from Iran) and bad roads to Peshawar, police escorting all over the north, green, mountains including Rakaposhi, K2), snow and glacier; tribal people Kalash (really good experience), Shandur polo festival, Skardu with good treks and lakes, Swat valley for reach Pakistanis tourists, bad Internet connection; greasy food, sweet tea, people smiling, people staring at us, now monsun wheather in Islamabad... Waw!!! It was really full. For sure it is safe to travel and even more: people are hospitable because of the Islamics religion even too much!
Every country gives you its goods and bads, for India, hope the best will come first.

Kapljice se nabirajo

2007-08-11T15:48:00.000+01:00

na telesu, ko lezis z vsemi stirimi od sebe, v senci. To je moj obcutek, kaksen je Islamabad. Vroce in soparno. Voda pomesana z znojem tece po telesu in dehidracija je na vidiku.
Vceraj sva prispela v Islamabad, se parkirala v kamp (hoteli so tukaj enostavno predragi) in lezala cel dan, preganjala komarje v najhujsi vrocini, pila vodo in vsakih 8 ur jemala tablete. Ja, tablete. Ze dobra dva tedna naju muci driska, prebavne motnje v vseh oblikah, kar povzroca nevsecnosti, skrbi in predvsem izgubo casa, denarja in moci. Zatekla sva se k alternativi, naravnim zdravilam, postu, pocitku, mirovanju ... Nic ni pomagalo. Tako sva vceraj odkorakala v lekarno, pozrla ponos, in dobila tablete. Sedaj le upava, da se bo prebava umirila in stabilizirala, ker to vsekakor ni vec zabavno!

Pa ni vse tako crno kot izgleda iz prvega odstavka, vmes je bilo ogromno beline.
Zakljucila sva s severom Pakistana in trenutno sva na cakanju (na vizo kaj pa na drugega) in bo trajalo okoli 10 dni vse skupaj. Vseh teh komplikacij in njihovega nacina razmisljanja si ne zelim niti zapisati vec, ker je iz drzave v drzavo slabse.

Raje vas seznanim s potekom zadnjega meseca ...
Chitral je bil tisti kraj, kjer sem ostala. Od tam sva potovala brez avta in poskakovala po luknjah z raznimi prevozi, javnimi, s stopanjem ... Finta je v tem, da so vsi hoteli priti na Shandus pass okoli 7. julija, ker je takrat tam tri dni potekal polo festival.

Shandur pass, polo festival

Za vse tiste, ki ne veste, kako polo zgleda: mene je najbolj spominjal na hokej s konji. :0) Predvsem smesno in zabavno videti prvic, potem pa rata dolgocasno in mislis le se na tiste uboge konje.

Shandur pass, polo festival

Obstaja pa v blizini Afganistana se veliko razlicic pola: ena je, da mecejo mrtvo ovco po igriscu in v gole, druga obstaja z osli ... Domislije jim ne primanjkuje!
Sva pa na postaji v Chitralu spoznala prvega Slovenca (in edinega do sedaj) na najini poti in s skupnimi mocmi smo se priguncali do Shandur passa na priblizno 3800 m nadmorske visine. Ponoci je bilo mrzlo, nevihta, veter - sotor je obracalo, trgalo ...
In kljub prijaznemu jutru s soncem obdanem in cudovitem sprehodu, ki sem si ga privoscila med Janezovim spanjem,s Slovencem in Slovakom okoli nebesno modrega jezera, je odlocitev padla: popoldne greva nazaj v Chitral. In sva odstopala.
Iz Chitrala je potovanje vodila h Kalasim. Kalasha so ljudje. To poudarjam zato, ker jih Pakistanci ponizujejo ter jih imajo za manjvredne. So neverjetno ljudstvo, zenske z barvnimi oblekami in pokrivali. Nasmeh in ponos je njihovo vodilo. Prijaznost, gostoljubnost. Ter predvsem

preprostost.

Kalashi

Ce v tem trenutku pomislim, sem tukaj prezivela najlepse dneve v Pakistanu.
Zivijo v treh dolinah in odlocila sva se, da se podava na trek med dvema. Kljub opisom v lonly planetu, da je vse na easy, sva se oreng zajebavala. Poti nisva nasla, plezala, kotalila in lazila sva na hrib, v dolino ... Zgubila sva se in sploh nisva vec hotela pomisliti cez kaj vse morava se pridet. A uspelo nama je. In obrestovalo se je, ko sva v hribih tik pred drugo dolino nasla druzino, kjer sva prezivela tradicionalno po kalasavsko! In smeha je bilo vse polno, ko smo skupaj kuhali, midva spagete z omako, oni cebate (kruh), krompir, jajca. In smeh je dosegel visek, ko sva poskusala pojasniti, kako nastanejo spageti (seveda tu ni anglescine in je mimika edina komunikacija). Stric je na koncu mislil, da spageti rastejo, v taksni obliki kot sva jih midva imela v vrecki, direktno iz zemlje. :)

Od tu sva odstopala nazaj h katrci, ki sva jo ze kar pogresala in vsi trije smo se podali v Swat. Swat je dolina na S Pakistana. In prav kmalu sva ugotovila, da to ni to, kar sva si obetala. Ce povzamem: je dolina z dobro klimo za bogate Pakistance, tako da sva se takoj ko je bilo mozno (ko smo popravili prtljaznik na strehi) odpeljala nazaj in sva cimprej hotela na Karakorem highway ( v nadaljevanju KKH). A naju je ponovno nekaj ustavilo in je sla ena guma z zebljem in druga v trku. Pa smo tudi to ustimali. Naj pa napisem le to, da ce se zgodi nesreca v Pakistanu z avtom, si prepuscem sam sebi in svoji iznajdljivosti: policaji so totalno neuporabni! Kaj takega si ne mores niti predstavljati in le upam, da naju kaksna prometna ne caka vec na tej poti. Voznik minibusa, ki je vse skupaj povzrocil, je pobegnil. Nasla sva ga bolj kot ne sama in potem niso hoteli policisti sploh nic vec posredovati. Vse pravice odlocanja so podali kar enemu moskemu na ulici, ki je razsodil, da je vsak kriv pol in polovico stroskov sva dobila povrnjenih. Svasta!

Od tu pa sva se po slabi cesti cez nizji prelaz pridrsala v Besham, ki je ze na KKH. KKH je cesta, ki povezuje Pakistan s Kitajsko in je zelo pomebna zaradi tega: v preteklosti pa je imela tudi funkcijo povezanosti teh predelov kot svilena cesta.

cesta ob reki Ind od KKH proti Skarduju / road from KKH to Skardu

KKH je cesta, ki so jo gradili vec kot 10 let okoli leta 1970 in sedaj so luknje ze ogromne ter bi kaksen popravek ceste prisel prav. Cesta je vgrajena v gore, skale in plazovi so zelo pogosti. A o tem niti noces razmisljati, ko se peljes. Enostavno ves, da se bo plaz utrgal pred teboj ali za teboj ...

Od tu sva kmalu zavila proti V v predel Skardu, kjer sva poskusala z ribarjenjem (ujela sem prvo ribo v zivljenju, a mi jo je stric, ki je hotel dovoljenje, kmalu vzel saj nisva imela dovoljenja in od

naju je hotel 4x vec kot od domacinov.

Sadpara jezero / Sadpara lake

Vsaj ribica je bila tukaj srecna, ko je zaplavala nazaj v jezeru.), pocivanjem ob jezerih in tukaj so se zacele vecje (za Janeza) in manjse (zame) tezave s prebavo. Kaj in zakaj ter kako je brezveze razpravljati, ker bi lahko bilo vse ali nic. Tako so sli po vodi plani s trekanjem po teh predelih (z enega se vidi K2, pri drugem pa se povzpnes na 4000m nadmorske visine na ogromno Deosai ravnino). In tako sva mislila, da sta se najina trebuscka ze pocajtala in sva odrinila nazaj proti KKH. Kmalu se je izkazalo, da ni tako in povrhu sva se se zakopala s katrco, ko sva spala ob Indu. Vsi trije smo zbrali moci in se privlekli do Gilgita, kjer sva stiri dni prezivela v druzinskem hotelu s precudovitim vrtom in cistimi rjuhami ter kopalnico - visek na najinem potovanjem in to vse za isti denar kot sva drugje dobila umazanijo na kupu. Moram poudariti, da so razdalje med KKH in Skardujem, pa nazaj do KKH in se severno do Gilgita ne prevec velike (med 200 in 300 km), a da jih premagas potrebujes ogromno casa, saj v povprecju na dan po taksni cesti naredis 200 km. Tako da je bil napor velik. Ko sva se pocutila spet nekoliko bolje, sva jo odromala v Hunzo, skrajni sever Pakistana, kjer zivijo ljudje nekoliko bolj sprosceno in baje tudi dlje. Od tu sva se najprej podala iz Karimabada, prestolnica Hunze in le 100 km stran od Kitajske, na 10km enodnevni sprehod do posebnega razgleda in ugotovila, da je razgled fantasticen, a da sva fuc. Predvsem jaz nisem imela nobene moci. Kljub temu sva se odlocila, da narediva en trek iz Minapina do Rakaposhi, baznega tabora. Rakaposhi se je vse te dni lepo videl in le tu pa tam je bil kaksen oblak nad to skoraj 8000m visoko goro. Seveda se je pooblacilo, ko sva midva odrinila. In ko sva prisopihala do baznega tabora, je bilo ze mrzlo ter veter je tulil okoli vogalov. A pogled je neverjeten, ko vidis, kako ledenik poka in se rusi. Ogromni ledenik, ki je sirok kar 15 km namrec povezuje dve visoki gori: Diran in Rakaposhi. Drugi dan sva se odkobacala dol in zdravstveno stanje se je spet poslabsalo, saj je bil napor prevelik. A bilo je vredno za tistih 5 sekund sonca nad ledenikom, Rakaposhi pa se nama je skrila za oblaki.

Pogled iz Rakaposhi baznega kampa na ledenik in v ozadju goro Diran / Rakaposhi base camp

Picila sva jo nazaj po KKH proti Islamabadu, dvakrat prespala pri policajih (za to so edino koristni), se zvijala in mucila z vsemi tezavami najine prebave in se prebila do Islamabada. Tu je promet se bolj nor (le kako bolj nor je se lahko? Baje je Indija odgovor na to ...), vreme se bolj vroce, in cakanje na visku. Najin plan je namrec dobiti vizo za Indijo, a trenutno morava cakati tri dni, da sploh lahko zaprosiva za njo ...
Zakaj? Ker je to birokracija vzhoda.

Bombe in Pakistan

2007-07-23T11:40:00.000+01:00

Naj vam povem, da sva se samadva dolgo vozila, sprehajala po Pakistanu (Chitral, Shandur pass, Swat) in prav nic opazila, da bi bilo kaj narobe. Sele ko sva prisla v manjse mestece v Swatu, so nama razlozili situacijo, ki je taka: bil je bombni napad na vojsko, policijo in vse kar se tice drzave ter vlade. Kar pa seveda nima veze z nama in nisva prav nic opazila ali zaznala, da bi bilo kaj drugace.
Sva se vedno na S Pakistana in bova se ostala kakna dva ali tri tedne in do takrat se kar poslavljam z internetom. Tukaj ni velikih mest, ce ze najdes kje kaksen internet pa ima ponavadi slabo povezavo in navite cene.
Ko prideva v Islamabad, pa obljubim vsem skupaj, da sledi sirsi opis dogajanja.
Zaenkrat lahko recem le lepo, preprosto in zdrzno vreme (tukaj ni taksne vrocine ter soparine). Vecino casa poskusava preziveti v naravi in nekoliko stran od radovednih pogledov, a se jih vedno najde vsaj pet, ki brez obcutka gledajo v naju. A tudi na to sva se ze navadila.
Katrca lavfa in masina dela brez problema, le vec tezav sva imela z gumami (spet ena predrta, ena pa unicena v trku z minibusom) ter s prtljaznikom na strehi, ki se je od teze in lukenj na cesti kar sesedel, tako da so ga zvarili na novo skupaj. Prevozenih je 11.000 kilometrov.

Le pozdrav in javljanje sledi cez par tednov!

Pa ne skrbeti glede bomb itd.

Lazje se diha ...

2007-07-05T15:45:00.000+01:00

... na severu Pakistana.

Koncno. Zacutila sem Pakistan in se zlila vanj.
Sever je drug svet ... Narava, gore, sproscenost, manj umazanije, manj buljenja ...

Najina pot je ubrala smer v Chitral. Katrco sva pustila na policijski postaji v Diru in se odlocila, da je ne bova vec matrala cez te tritisocake. Tako sva se nabasala na minibus (v enem kombiju 20 ljudi) in se jajcal sest ur 108 km. Zanimivo, kaj vec niti ne bom komentirala. A ko vidis po tej cesti (no, recimo, da je cesta), kako se vlecejo ogromni kamijoni, ti enostavno nic vec ni jasno.

Je pa nekaj definitivno: ceste v Sloveniji so do vsake njive boljse.

Ko se takole priguncas cez vse ovinke in luknje in se dodobra ozres, vidis, da je vredno. V sebi in v sami okolici zacutis mir. Sreca.

Lawari prelaz, okoli 3100 metrov

Destinacije v bliznji prihodnosti so najprej Shandur pass, kjer poteka festival pola sredi prelaza na 3100 metrih. Nato raziskovanje Kalasha vasi, ki so se edino ljudstvo, da niso pomuslimanjeni od Turcije naprej ... Tam se bova zadrzala kaksen teden in sla malo trekat.

Nato nazaj po avto ter ponovno vsi trije skupaj po cestah, ki to niso v Swat obmocje ter nato cez nekoliko nizji prelaz na Karakoram highway do Gilgita. Tam pa upam, da najdem kaksen internet in vam nekoliko podam kako in kaj se dogaja na severu Pakistana. Do takrat pa cim manj skrbi in jeze. In veliko objemov ter prijaznih pogledov.

Biti zenska v Pakistanu ...

2007-07-02T09:42:00.000+01:00

... je vse prej kot prijetno. Zakaj? Ze kot turistka obcutim ignoranco, zanemarjenje. Nekaj vprasas in ne dobis odgovora, se pogledajo te ne. Za Pakistance so zenske drugi razred, prvi so seveda moski. In ko sem z Janezom se v spostovanju do njega nihce ne zmeni zame. Ampak v redu, s tem se bom le sprijaznila. Bolj mi ne grejo naslednji podatki v glavo:
- poroke so vnaprej dogovorjene preko familij (tako za moske kot zenske) in mladoporocenca se vecinoma niti ne vidita pred poroko
- ce je zenska slucajno izobrazena, kar je redkost, se od nje pricakuje da po poroki pusti sluzbo, izobrazevanje in skrbi za druzino ter streze mozu ter njegovi druzini, kamor je prisla
- za poroko morajo starsi hcerke dati tastovi druzini doto ( ce je dota neprimerna se zna zgoditi, da zena slucajno nenadoma umre pri opravljanju hisnih opravil)
- ce zenska omeni locitev, jo ima druzina pravico ubiti
- ce zenska le podari nasmeh drugemu moskemu ali ima prijateljstvo z moskim, ki ne pripada druzini, jo moski lahko ubije (taksnih primerov je okoli 1000 na leto!!!)
Seveda obstajajo izjeme, a zaenkrat kaze bolj slabo glede na to kar vidim in obcutim. Po ulicah se sprehajajo, posedajo in prodajajo razne stvari le moski, zensk na splosno ni na spregled. Le tu pa tam se vidi kaksno, ki je zavita v burko (preko tega oblacila se ne vidi nic, je kot da bi se ovil v zaveso).
No, feministka v meni se je izpovedala.

Sva v Peshawaru in pot iz Quette do sem je bila dolga in trnova. Rabila sva tri dni za priblizno 800 km. Prvi dan sva se vozila po taksnih in drugacnih cestah in se odlocala kam naj greva, da ne bo prevec vode za katrco. Na koncu dneva sva potrkala na vrata, ce lahko prespiva. Ocitno sva izbrala kar primerna, saj je hisa pripadala nekemu pakistanskemu ministru in v tem stilu so naju tudi gostili.
Drugi dan sva naredila 200 km v desetih urah in vsa zmatrana zvecer prideva v mesto, kjer nama policist pove, da morava prevoziti se kaksne tri ure, ker je na tem obnocju atomska bomba. Tako sva dobila spremstvo in se vozili. Vsaj noc sva lepo prezivela v policijskem resthousu s klimo in kopalnico. :)
Tretji dan sva imela cel dan spremstvo in zvecer smo prispeli v Peshawar, kjer se je spet zacelo iskanje hotela ponoci.
Danes nekoliko vandrama po mestu, pijeva odlicne sveze soke iz mangota in banane in kjerkoli se ustaviva, se nabere obcinstvo, cirka 20, 30 ljudi na kupu in te gleda. Z Janezom se kaksen spregovori kaksno besedo, zame pa je rezervirano le gledanje.
Sam Peshawar je nekoliko boljsi od Quette, predvsem zaradi tega, ker tukaj se ni dezja in ni blata vsepovsod.
Zelo rada bi z vami delila slike, a zal to ni mogoce v Pakistanu, ker ce je dober racunalnik, je povezava zanic ter ce je povezava OK, je racunalnik prestar, da bi sprejel moje slike.
Jutri odideva na sever, v Chitral, v gore in osrcje Pakistana. Plani so veliki, se najvecji je ujeti pravi cas, da bova vidla polo tekmo, ki poteka enkrat letno in je pravi spektakel. Tekma poteka na posebnem prelazu visine 6000 m in edina uganka nama se ostaja do kje z avtom in kako neprej.
Z naslednjim javljanjem, jo bova ze resila.

Prvic iz Pakistana

2007-06-27T14:04:00.000+01:00

Se vedno je pozdrav Salam malekum, le drzava je druga... In to je vec kot obcutno. Iz urejenega Irana v umazan Pakistan. Zal je moje prvo mnenje taksno.
Ceprav priznam, da sva se peljala po Pakistano 600 km cez puscavo in imela obilo sreco, da je dezevalo, pihalo in bilo oblacno. Na ta nacin se je za vsem tem skrilo tistih 45 stopinj v zraku in je bilo znosno, tako da sva se lahko vozila tudi cez dan.

Neverjetno so prijazni policisti, ki so naju cez puscavo non-stop gostili, kuhali okusne pakistanske cajcke (ogromno sladkorja, pravi caj, voda in mleko), delili z nama svojo hrano ter senco, naju zalagali s sadjem in nama celo ponudili prenocisce.

Vceraj zvecer pa sva prisla v Quetto. Najvecje mesto v provinci Balugistana, kjer se nahajava. Okoli pol milijona ljudi, neverjetni kaos, zmesnjava s prometom (tezko se je navadit v guzvi voziti po levi, ker odreagiras se vedno po slovensko), svinjarija za cesto, na cesti ...

Vem, da se ne slisi prijetno in tudi za naju to mesto se ni postalo prijetno. Zvecer je padal dez (zacelo se je monsunsko obdobje), nisva se znasla v mestu, zemljevid je bil vec kot povrsen in vsi hoteli so bili zasedeni ... Koncno nama je le uspelo ob pomoci enega Pakistanca najti najino sobico. Zabubila sva se, stusirala in objela.

Zjutraj sva se napotila na TIC po informacije, ki niso bile nic kaj vzpodbudne ... Za nadaljevanje poti z avtom proti severu, potrebujeva posebno dovoljenje. Danes sva ga cakala in cakala, posiljali so naju iz pisarne v pisarno ... Ura je tekla, cajcki so padali, ljudje so se menjali in po stirih urah so ugotovili, da je prenevarno za naju nadaljevati pot. Povedala sva jima, da je to za naju nesprejemljivo in da bova nadaljevala pot. Kot razlog so navedli nevarnost iz Afganistana, ljudstva, ki zivijo na meji Pakistan - Afganistan, monsunsko vreme, poplava, tajfun, slabe ceste... Po stirih urah se niso mogli spomniti kaj bolj konkretnega!!! Bliskalo se mi je iz oci in ocitno je bilo to dovolj, da se lahko jutri zjutraj oglasiva po pismo, ki nama poda dovoljenje za naprej. A jutri ne bo cakanja - sla bom naravnost v pisarno najvisjega sefa, sedaj vem, kje je. :)
In tako nama je sel dan. Cel dan cakas in nic ne naredis. Oh, ta birokracija...

Pa se par besed o Pakistanu, ki je na tej poti prva nova drzava zame.
Razdeljena je na vec provinc v katerih skupaj prebiva okoli 160 milijonov ljudi. Pakistan velja za eno izmed drzav, kjer se rast prebivalcev najhitreje visa.
Glavno mesto je Islamabad, ki se nahaj na severu. Denarna enota je pakistanski rupij, za 1 evro dobis 82 PR. Hoteli za dva stanejo okoli 250 PR, saj je trenutno najvisja sezona.
Hrana je poceni: prigrizki za 10 PR, obroki od 50 PR naprej ...
1 L bencina stane 52 PR, tisti ki pa je presvercan iz Irana je 42 PR.
Uradni jezik je ordu, vendar ga razume le 10 % Pakistancev, imajo namrec okoli 24 razlicnih jezikov in kar cez 300 dialektov.

To so tehnicni podatki. Kaj vec o samih ljudeh in drzavi mi se ni uspelo razbrati iz dogodivscin razen to, da so policisti neverjetno OK, ljudje prijazni, sama mesta pa bolj podobna ze Tajski (po onesnazenosti, umazaniji, prometu) kot pa Iranu. Tu se zacne pravi VZHOD. Vse vec je beracov. Zenske so se vedno zakrite, a veliko bolj pisano oblecene kot v Iranu in tu pa tam se opazi tudi kaksno razkrito. Kar se tice moje 'uniforme' : ta se vedno ostaja enaka kot v Iranu (dolge hlace, dolgi rokavi, ruta na glavi).

Sama cakam, da prideva se iz naslednjega mesta na seznamu (Peshawar) ven in se koncno napotiva na pravi sever, v naravo med ljudstva. Vem, da bom tam lahko zadihala.
S taksnimi in drugacnimi dovoljenji ali brez.

DODANO 27. junija

Danes sva dobila dovoljenja, da lahko nadaljujeva pot proti severu. Sicer po nekoliko daljsi poti in slabsih cestah, a bila naj bi varna. Za vse tiste, ki spremljate novice po svetu in veste, da je v Pakistanu monsun ter vecje poplave ter celo smrtne zrtve: naj vas ne skrbi. Vecina od teh novic se je zgodilo na jugu, v Karachiju, tako da nisva v centru monsuna. Midva ga le obcutiva kot dez zvecer in zjutraj, ter cez dan oblacnost in soparo. Na severu baje se tega ni in je vreme prav prijetno hladno.
A in se en podatek, ki sva ga dobila danes. Me ne cudi, da je najin prvi vtis o Quetti bil dokaj slab in umazan, ker naj bi bila drugo najbolj onesnazeno mesto na svetu takoj za Mexicom city. (ne vem, ce drzi - tako pravijo domacini, vsekakor pa je onesnazenost prisotna in vec kot opazna, ko dez iz kanalizacije privlece na ceste, plocnike taksne in drugacne cloveske odpadke).
Gremo na sever ...

Life is like a dance, you got to take your chance ...

2007-06-24T12:37:00.001+01:00

OK, you haven't heard from me in English for a while. We are in Iran, just cruising by. Overland traveling. This time in Iran we only went to province Azerbaijan which is really nice and green. We continued our way all long the Caspian sea/lake beach and turned to Tehran. Here the heat started. So we rushed through Yazd, Bam and arrived as quick as possible to Zahedan where we made our visa for Pakistan. We had a lot of luck to get one because half year ago they stopped issuing visas for tourists at this place and we should returned back 1500 km to Tehran, where is Pakistanian embassy. But fortunately the consulate was one time in Slovenia and he had good experiences with our country. So one call that I made to Tehran to our embassy, was enough to get visa. I guess the Allah is on our side! So now we have to cross 700 km more of the desert. It is quiet a big peace for us and our car, but i am sure we will manage it.

Se na kratko : sva blizu meje s Pakistanom in z veliko srece ter nekoliko manj pameti dobila vizo za Pakistan, tako da je naslednji mesec ze oddan za to drzavo.Se nasvet: ce potujete, NUJNO, preverite tik pred odhodom, ce na konzulatih in ambasadah, kjer mislite dobiti vizo v tujini, se izdajajo vize za turiste. Tudi lonely planet nima vcasih najnovejsih podatkov.Toliko z obmejnega Zahedana. Osamljeno mesto sredi puscave.

Hot in the city..

2007-06-21T11:45:00.000+01:00

Hot, hot, hot ... Vrocina me obliva z vseh strani. Klima v centralnem Iranu je preprosto vroca. Okoli 40 stopinj in pripeka ...
Sva v Yazdu, kjer sva se ostavila za eno noc. Da se stusirava, naspiva, najeva v najboljsi restavraciji v celem Iranu, opereva cote in predvsem zato, da se nekoliko privadiva te vrocine. Midva in katrca. Ker nama je ze skoraj zakuhala v tej vrocini. Tako sva se odlocila, da se voziva ponoci, ko se da dihat in ko voda v kilerju ne vre. Res, voda za hlajenje v katrci nama je zavrela od vrocine ...
Tako da se premikamo pocasi in varno.
Moram reci, da sem nadvse vesela, da sem si ta del Iran in ta mesta, ki so nadve cudovita ter mogocna, ze podrobno ogledala leto in pol nazaj, ker zdaj je nemogoce oziroma se zna zgoditi, da se samo zgrudis na tla od vrocine.
Se najbolj presenetljivo je to, da jo tudi domacini slabo prenasajo. Zjutri so trgovine odprte do kakih 10h, nato so zaprte do 17h in do vecera ponovno odprte. Vmes pa spijo, pijejo cajcke, kadijo ...
Se vedno pa se mi najbolj smilijo zenske, ki so oblecene v crno in se dodatno zavite v crne cadorje - nesprejemljivo in nehumano! Kaj vse dela vera! In dejansko ljudje verjamejo, da je tako prav ... Se mnogo mnogo casa bo preteklo, da se bo zacela antirevolucija danasnji in da se bo miselnost teh ljudi spremenila se mnogo vec. Ko ti zdrava pamet in kmecka logika govorita, da ga ni Boga ali Alaha ali Bude na tem svetu, ki bi zapovedal, da v najvecji vrocini skoraj rines v samomor, ce hodis tako oblecen po cesti - vrocina je namrec naravnost ubijalska.
Je pa tako, da so ljudje do turistov se vedno neverjetno prijazni in zelo malokrat videjo v tebi le denar. Z veseljem te gostijo in ti ustrezejo, ce le morejo ali znajo. In v veliko cast jim je, da sprejmes njihovo ponudbo.
Ko takole malo hodis okoli po mestih, ki so atraktivna za turiste, spoznas tudi veliko ljudi, ki odkrivajo svet. Zanimivo je deleti izkusnje, skuhati kaksno slovensko kavico, poklepetati in obcudovati en drugega v podvigih. Tako najdes mlade nadobudne popotnike, ki se zgubljajo in iscejo po svetu ze celo leto in se ne vidijo konec svojega popotovanja, kot starejso zensko, ki potuje sama z dobro vero v ljudi in nasmehom, ki te spominja na varnost pri materi, kot tudi upokojenski par, ki je svoj sparovcek spraznil in si kupil kombi ter sel proti vzhodu... Zanimivo in fascinantno ter prav vsak ti da koscek necesa, da je pot, ki jo ustvarjas, se bolj popolna in tista ta prava.

Danes zvecer, ko sonce zaide in se vrocina nekoliko poleze, kreneva naprej proti Zahedanu, kjer upava na dobro resitev za najino pot naprej. Kaj vec o tem pa naslednjic ...

P.S. Zemljevid (na koncu strani je link) je obnovljen.

Salam mulekum!

2007-06-17T14:23:00.000+01:00

Iran je tukaj in midva sva smuknila vanj, z nekaj problemi pri vizi in se nekaj vec na meji. Trdili so, da cez njihov mejni prehod se ni sel noben slovenski avto in da mogoce to sploh ni mozno... In smo cakali... Eno uro. Dve uri. Nato so se odlocili, da bodo toliko dobri, da naju spustijo cez s karneto (ja, zakaj sva jo pa nabavila in pustila v Sloveniji 150 evrov?!). In smo sli vsi trije lepo cez s polno glavo birokracije in nasmehom na obrazu, ker tukaj 1 liter bencina stane 1000 rialov, kar je okoli 10 centov. :) V Turciji sva zapravila mnogo prevec, kot nama dopusca budget, a kaj ko je skoraj vse pobrala katrca in le malo midva. Tukaj pa se lazjega srca vozimo okoli ...:)Obstaja le ena finta, da se iranska vlada spomnila uvesti kartice, ki ti dopuscajo le nekaj litrov bencina na dan in kartice turisti seveda ne moremo dobiti. Tako se zapeljeva na bencinsko in cakava dokler nama nekdo ne ponudi svoje kartice. Kar pa se tice ustrezljivosti in gostoljubosti res nimam kaj za pripomniti. Skusajo ti pomagati, ustreci kakor vejo in znajo. Nosijo nama hrano, naju snemajo s kamero kot najvecje zvezde, vabijo na kosilo, nudijo prenocisca... Vcasih jim je le tezko razloziti, da bi rada kako urico prezivela v miru in samadva. To je bolj nemogoce.

Prvic sva v Iranu obiskala le vecinoma mesta, tako da sva se jih nauzila. Tokrat sva ubrala drugo pot. Na severu ob meji z Azerbaijanom, okoli mesta Jolfa in reke Aras, proti vzhodu sva se

Babak trdnjava, Azerbaijan / Babak fort, Azerbaijan

vstavila se na Babak trdnjavi in nadaljevala pot ob Kaspijskemu morju/jezeru - ne morejo se odlociti ali je eno ali drugo, definitivno je le naslednje:
- da je onesnazeno
- da je polno nafte, olj itd. ter predstavlja Iranu pravo bogastvo
- je tukaj okoli edini koscek zelenja v Iranu in vsakem najmanjsem gozdicku pravijo ze 'jungel'. :)
- da je kopanje otezeno, ker je morje onesnazeno in predvsem zato, ker bi mogla v celotni iranski opremi (ruta na glavi, dolge hlace, dolga majica cez pas in rit) v vodo.

Kaspijsko morje / Caspian sea

Ta predel je manj turisticen, tako da sva vcasih prava atrakcija za domacine in se le smejemo, ker zal Iranci ne razumejo tako dobro moje farsi govorice, kot so Turki mojo turscino.

Kar s tice katrce, se dobro drzi. V Iranu so slizmigavci (flasher), tako da smo ga danes zamenjali. Promet postaja cedalje manj 'pravilen' in cedalje bolj adrenalinski - predvsem v mestih.

Internetna povezava je tukaj slaba, tako da je to najvec, kar vam lahko ponudim. Slike, zal, ne morem objaviti.

P.S. Slike objavljene 21. junija.

Pozdrav z morja, kjer vrocine ne manjka.

Se vedno Erzurum ...

2007-06-11T09:51:00.000+01:00

Se smo tukaj... V Turciji, ki naju nikakor noce spustiti iz svojih rok ...

Tako da se vedno cakava in ko prideva na ambasado, dobiva odgovor: afternoon! Popoldan ... Ja, ja, popoldan - le dobro bi bilo vedeti kateri popoldan! Mogoce danasnjı? Jutri? Pojutrisnjem? Ali cez en teden popoldan? Pustimo se presenetiti ...

Se pa nama vsekakor ni slabo godilo te dni ... Prejsnjic sem omenila Nurija. Njegova druzina naju je gostila te dni. İma precudovito zeno in sest hcerk.

Najstarejsa jih ima 20, najmlajsa 3 leta. Tako da je bilo zelo pestro v tej kurdski vasici. Tukaj na vzhodu Turcije so vecinoma le Kurdi. Nahajajo se tudi v İranu, Armeniji, Sirijı, İraku ... Okoli 20 milijonov ljudi, ki so brez svoje drzave, brez uradno priznanega jezika, kulture, tradicije ... So cudoviti ljudje, ki te sprejmejo odprtih rok in te nocejo in nocejo spustiti iz svojega objema ...

Dnevi jim potekajo tako, da se zene in otroci zberejo na dvoriscu, se podijo, igrajo, pazijo na zivino, kaj preprostega skuhajo, cajckajo z veliko sladkorja (tudi mali otroci pijejo pravi caj)... Najstarejsa hcerka, ki se vedno zivi doma (v nasem primeru je bila stara 12 let) skrbi prakticno za celo druzino ...

V solo hodijo tu pa tam - veckrat ne, kot ja, kljub obveznosti, a le ta poteka v turskem jeziku,kurdski izumira ...

Ucila sva jih anglescine, slovenskih pesmi, izstevank, plesov ... Dnevi so minevali in odlocila sva se, da je cas za odhod nazaj v Erzurum, kjer sva ponovno dobila odgovor: afternoon. Tako da cakava na ´afternoon´ ...

Mi pa tudi tokrat ni uspelo pobegniti sindromu treh tednov. Tudi na tem potovanju sem po treh tednih lazje zbolela: motnje v prebavi, vrocina, bolecine ... A se mi je z vinskim kisom, domacim cajckem in mrzlimi obkladki uspelo zmaziti v dobrem dnevu. Lepo je imeti ob sebi v takih trenutkih nekoga, ki te crklja. Hvala Janez!

V redu, bliza se ´afternoon´, tako da greva pocasi na ambasado.

Upam, da bom naslednjic ze lahko v pozdravu napisala Salam malekum!

Cakajoc na vizo ...

2007-06-06T13:58:00.000+01:00

Smo spet tam kjer ni muh. :) Nahajava se v Erzurumu in danes sva zvedela, da Iran postaja spet bolj neprijazen za turiste. V tem smislu da je potrebno za vizo cakati 10 dnı!!!! Kar je ogromno in mnogo prevec ... İn povrh vsega se v taksnem mestu, kjer te ljudje na ulici grdo gledajo, kjer ni nic za delat ...
A sreca v nesreci je ta, da se da s podkupninami dobiti vizo v 3 dneh. Nesreca je ta, da usluga stane 100 dolarjev na osebo. Ostane nama se cakanje in le upava, da bo odobrena ...
V tem casu pa sva spoznala prijaznega mozakarja, ki govori anglesko, je vodic in sodeluje s turisticno agencijo Oskar v Sloveniji. Povedal nama je za prijeten kraj, le malo oddaljen od tu, kjer bova v naravi prezivela ta cas. Nisva se cisto obupala s temi 10 dnevi, tako da bova na vsake toliko hodila teziti na konzulat za vizo. İn shalah!

Te dni bova vzela za pocitek po 4500 prevozenih kilometrih. Voznja je ze malo divja, luknje na cestah so cedalje vecje in pogostejse ... Predpisi so za to, da se krsijo - tega se definitivno Turki drzijo (prehitevanje cez dvojno crto, prehitevanje po desni strani, voznja v rdeco, trobljenje ... )Janez se je ze kar navadil turske voznje, jaz pa se se bolj starokopitno drzim nasih nacel in pravil.

Je pa to vse kar sva dozivela v Turciji, v Kapadokiji sva si se ogledala podzemno mesto in kanjon cerkvic. Sedaj pa si le zeliva iti naprej, v İran.
Pot, ki sva jo naredila sem vrisala v zemljevid, tako da je zemljevid obnovljen in si ga lahko ogledata.

Drzite pesti, da bo viza odobrena in to cimprej!

Pozdrav ...

Hi, my friends! From İzmir we want to the sea wıth few stops - you can see pfotos in previous post. Now we had seen everything in Turkey that we planed (or even more). We are in Erzurum waiting for vısa for İran. We have to wait for ten days, what is really a long time and we are not in the best place/town to stay so long. But we hope for the best. :) Wıth optimisem.

The map is also updated, so you can look up where we were.
Bye...

Prava Turcija ... Real Turkey!

2007-06-03T12:45:00.000+01:00

Cas za internet.

Iz Izmira je pot sla v Pamukkale, to je bombazni grad v prevodu.
PAMUKKALE

Ker je to ena izmed najvecjih cudes v Turciji, je temu primerno tudi obiskana. Najboljsi recept za to, da se ne jezis med mnozico turistov, je : da vstanes ob petih zjutraj, se pretihotapis v bele apnencaste bazencke in uzivas sam v belini apnenca in modrini tople vode.
Neverjetno lepa izkusnja je bila to zame v primerjavi s tisto, ki sem jo dozivela stiri leta nazaj ob prvem obisku Pamukkal.

Res so lepe in mogocne, a zal so jih Turki zaradi turistov v preteklosti unicili kar precej, predvsem pa pogrsali. Na vrhu so zgradili hotele, zajezdili termalno vodo za bazencke in kanalizacijo speljali po belini navzdol v dolino. Kar je sledilo, si lahko predstavljate.
Nekaj let nazaj so se spametovali in hotele podrli, a rumeni fleki kanalizacije in pomankanje termalne vode, je se vedno vidno.

Od tu sva se podala proti morju vsa vesela, ker sva ob zgodnjem obisku prisparala 10 TRL. Veselje je kmalu minilo, ko sva pobrala zebelj in predrla gumo. In ne boste verjeli koliko stane flikanje gume - natanko 10 TRL. Pa naj se kdo rece, da se ti vse ne vrne! :)

Na vrsto je prislo morje. Polno turizma, hoteli, ki se vlecejo po 100 km ob obali in vse pozidano. Katastrofa z mojega vidika za to prelepo morje, ki jim je bilo podarjeno.
Kar hitro sva jo pobrisla v Olimpus, starodavno mestece od katerega so ostale le se razvelina. Je pa nekaj nadvse zaniminega tukaj: hisice na drevesu.

HISICA NA DREVESU V OLIMPUSU

In vse je v reggae stilu: glasba, ljudje, premikanje, ritem ... Tako sva si prvic privoscila spanje izven katerce, seveda v svoji hisici na drevesu.

Pot naju je nato vodila mimo turizma na tone Antalya, Alanya ... Se in se kilometrov in vsa obala pozidana ... In se nekaj ZELO neprijetnega je bilo tukaj: mali, suhi in veliki ter debeli. Komarji namrec. Tako so naju popikali, da sem v parih minutah zlahka nastela po 100 pikov na vsakem. Res se ti zacne mesati, ko ne mores spat in ti mali hudicki pridejo prav cez vsako najmanjso luknjico: tudi cez tiste na sotoru, ki so zracenje.
Naredila sva le postanke za prespat in kratek obisk anticnih razvalin Side.

SIDE

Hvala bogu sva odhitela naprej ... V neturizem, v nepozidano, v modro svobodo.

Tu se je zame prvic na tem potovanju zacela prava Turcija. Pravi ljudje s svojo gostoljubnostjo in radovednostjo. Ko ti ni treba glihati in cinkati v nedogled, ampak ti ze sprve poda posteno ceno. In tu se je zacelo sadje v izobilju: cesnje, jagode, marelice, lubenice, banane - vse to Turki gojijo ob obali in vse to je romalo v najina trebuscka. Njami ...

Ce ne pa : ziviva od okusnih paradiznikov, sira (paynir), ki je podoben feta siru, oliv, cebat in cebule za razkuzit. :) Res tako slastne solate si pripravljava ...

Iz morja pa naprej v hribe, ovinke za polnimi kamioni sadja in zelenjave, ki so pridno izgubljali paradiznike, midva pa sva jih se bolj pridno pobirala. In ze je bila vecerja tukaj.

Cesta in prevozeni kilometri so se nabirali in pred nama je zrasla Kapadokija.

KAPADOKIJA

Skalnata pokrajina, ki je nastala s pomocjo narave:vetra in dezja. Vulkanska podlaga se je tako oblikovala v prelepe stozce v katerih se sedaj zivijo ponekod ljudje, vecina jih je praznih, tretji pa so predelani v hotele za turiste.

Prvi pa so bili tukaj Kristjani, ki so v to pokrajino vdolbli svoje domove in se v njih tako skrili pred Turki.

Tudi midva sva si najela najino jamo. :)
Sva namrec v Goreme, majhnem mestecu v Kapadokiji. Nacrt za naprej? Ugotovila sva, da sva spustila nekaj stvari, ki se nahajajo zelo blizu, tako da se bova vrnila par kilometrov in si ogledala se podzemno mesto in dolino, kanjon cerkva.

Gule gule!

Merhaba!

2007-05-23T17:19:00.000+01:00

Ja, Turcija je tukaj in prvih 2000km tudi. Prispela sva ziva in zdrava, katrca pa je tudi pridna. Pot je potekala brez problemov, le v Bolgariji so bili manjsi - zakaj vedno Bulgarija?

Potovala sva iz Krskega proti Zagrebu, Beogradu, Sofiji, Istanbulu in koncno Izmırju. Brez tezav po okoli 500 km na dan - pocasi se dalec pride. Nekaj po avtocestah, nekaj sva se jih izogibala.

Trenutno je bilo le bolj peljanje in voznja, zdaj pa se bo pocasi zacelo potovanje. Moram priznati, da mi zaenkrat voznja se kar gre: najhujsa je Bulgarıja s polmetra globokimi luknjami na cesti, ki te prisilijo v voznjo slaloma.

In tako je katerca prestopila iz Evrope v Azijo:

Sva pa z avtom zelo zanimiva drugim, nama trobijo pozdravljajo, celo turska TV naju je ustavila, da bi se zmenili za kaksen prispevek, pa ni nihce znal dosti anglescine, tako da iz te moke ni bilo kruha.

Trenutno sva v İzmiru prı Aslı in imava dvodnevni pocitek v dvomilijonskem mestu. Najvecja finta je v tem, da Turki sami pravijo za İzmir, da je premajhen in da se v njem nic ne dogaja. İn to v mestu, ki ima vec prebivalcev kot cela Slovenija. :)

İZMİR:

Kdo najde katrco? :)

Janez, Aslı, jaz

Uzivava: preprosto v pocivanju, polezavanju, hranjenju in predvsem tusiranju. (Kako grozno zacne clovek po sestih dneh netusiranja smrdeti!!!)

Turska hrana se vedno ostaja taksna kot je bila: okusna, a mesna, tako da sem postala mesojedka v polnem pomenu te besede.
İn turski bencin je se vedno drag 1L je 1,6€. Cimvec sva ga 'pretihotapila' iz Bulgarije, kjer je cena bencina enaka nasi. A so te zaloge ze posle.

Se zanimivost: Turki prodajajo in jedo ringloje in to zelene, nezrele s soljo. Prava poslastica. Ko so zreli jih sploh ne jedo. :) Pa naj mı se kdo rece, da je nezrelo sadje skodljivo.

Jutri odideva naprej protı mestu Denızlı in od tam v znane bele apnencaste Pamukale, nato pride na vrsto morje.

Moram priznati, da je lepo biti na poti, ponovno. Spati zunaj, kuriti ogenj, pecti cebate z buckami ... Vse lepo pocasi, brez priganjanja.

Pozdrav s poti.
P.

Hi!
We are in Turkey, İzmir. Everythıng is OK. We are still recovering and resting from a long way: till now we made 2000 kilometrs.
The road was OK, except in Bulgary there were huge hols on the road and some problems wıth the police. But nothing bad.
Happy to travel agaim and be on the road. Now we are headed south.
P.

Še vedno doma...

2007-05-14T12:43:00.000+01:00

Hja,
večina vas misli, da že uživam daleč v prostranstvu in namakam nogice v morju. Žal, zadnji teden namakam svoje noge le v lavorju leda in mrzle vode. Tik pred predvidenim odhodom mi je uspelo poškodovati gleženj. Po enem tednu je stanje OK, tako da štartava ta teden končno od doma (če ne pride še do česa nepredvidljivega). :)

Za pokušino pa vam pošiljam slikce najinega avta, ki je končno zaključil svojo preobrazbo (barvanje, zvočniki, šravfanje, zavese, postelja, zabojnik ...).

Naslednjič pa res pozdrav s poti, tokrat le s Krškega.
P.

Hey,
I am still at home because I had a small accident with my ancle. But it is nothing serious so we are finally going this week (hopefully). :)
For now, I am sending to you some photos of our redecorated car.

Bye.
P.

Odhod ...

2007-04-30T16:08:00.000+01:00

Torej,
prihaja ponovno čas za pot.
In veselim se ga. Z eno roko ga pozdravljam, z drugo držim Janeza ter nestrpno čakam, da napoči DAN D, dan odhoda.

Marsikdo me sprašuje kam in za koliko časa in verjetno se zdi, da nočem nič povedati, a resnica je, da ne vem. Misli so že, misli in želje. A nekaj mora ostati za sanje, mar ne?
Zaenkrat vem le to, da v mesecu maju spakirava ruzake, skočiva v katerco in drviva proti Turčiji.

To je najin prvi cilj ... In ko doseževa tega, bo zasijal naslednji. :)

Za to potovanje sem se odločila svoje misli, doživetja in tam ter tja kakšno sliko združiti v tale blog. Komentarji zaželjeni in seveda so še vedno obvezni maili, da mi poveste kako in kaj v vašem življenju.

Time to time i will write short updates in english (green coloured text) for all my Unslovenian friends. How often this would be depends on you. :) For now, all I can say to you is: I'm going on a nother journey and this time I'm writing a blog, so your comments are needed to make this english updates frequently.
The plan is next: me, my boyfriend Janez and our car. Just follow the road. And first stop is Turkey, so Asli, my darling, here we come.